Za prodajo nepremičnine, ki je v solastnini, načeloma potrebujemo soglasje vseh solastnikov.

V konkretnem primeru se eden izmed dveh solastnikov na pozive drugega solastnika ne odziva. Nepremičnina je zaradi nepoznavanja prava in s tem nezmožnosti rešitve situacije že v zelo slabem stanju.

V takšnem primeru je treba primer podrobno analizirat in spoznati resnične želje stranke ter glede na pričanje o stanju preostalega solastnika poskusiti predvideti njihove reakcije. Na podlagi tega se pripravi strategijo, ki jo je treba ves čas prilagajati glede na morebiten odziv nasprotne stranke.

Skoraj vedno predlagam rešitev primera na miren način, in sicer s pozivi pasivnemu solastniku. Ker smo v konkretnem primeru ugotovili, da drugemu solastniku ni do ničesar drugega, kot do denarja, smo mu poslali predlog prodajne pogodbe z dogovorjenim zneskom kupnine in predstavitvijo njegove minimalno potrebne angažiranosti, da bo prišel do svojega dela kupnine. Solastnik se je na predlog odzval in ga potrdil ter se strinjal s prodajo, saj mu je bilo predstavljeno, da bomo v nasprotnem primeru predlagali sodno prodajo.

Če se solastnik ne bi strinjal, bi še vedno obstajala možnost v nepravdnem postopku predlagati sodišču delitev solastnine s prodajo in razdelitvijo prejete kupnine, vendar takšen postopek odsvetujemo in z njim odlašamo, dokler je mogoče. Postopek je namreč za oba solastnika izredno neugoden, ker kupnina, ki se v takšnem postopku iztrži, praviloma ne dosega tržnih cen, hkrati pa se iz izkupička kupnine najprej poplača vse stroške, tj. stroške postopka, cenitve nepremičnine, prodaje itd.